31.10.2018
18:39

17. DAN

NEVROLOŠKA AMBULANTA AISTI

Po dolgem času, smo končno spet dočakali malo toplejši dan. Zjutraj, ko sva vstopili skozi vrata klinike in se preoblekli v delovna oblačila, sva opazili in si rekli, da verjetno še nekaj časa ne bo dela, saj so imeli vsi pomemben sestanek. Odločili sva se, da se bova zadržali v hospitalu in delali družbo malemu, sicer agresivnemu maltežančku, dokler ne bodo končali s sestankom. 

Uro kasneje pa smo že imeli prvo operacijo in sicer operacijo diska pri psu pasme francoski buldog. Operacija je trajala približno eno uro. Po končani operaciji smo psa odnesli v boks in počakali toliko časa, da smo ga ekstubirali. Psu smo takoj odstranili kanilo in mu nadeli ovratnico in ovratnik, saj bi bilo to kasneje težje izvedljivo, ker je bil pes bolj agresivnega karakterja. 

Približno 20 minut kasneje smo imeli drugo operacijo in v bistvu je šlo še za eno operacijo diska pri psu pasme koker španjel. Obe operaciji sta se dobro iztekli, a oba pacienta bosta potrebovalo vsaj eno leto, da popolnoma okrevata. 

Prakso sva zaključili ob 15.00 in se napoti domov vstavili na železniški postaji Malminkartano, kjer sva si ogledali neverjetne grafite. Misliva, da za take umetnine potrebuješ pravo umetniško žilico. Tam sva se zadržali okoli 2 uri, saj je bilo grafitov zelo veliko in midvi sva hoteli dobiti sliko prav vsakega. Seveda sva posneli tudi nekaj slik naju in se z grafiti malo pozabavali.

 

Ko sva zaključili s slikanjem sva se odpravili proti Helsinkom, od tam pa do pristanišča, kjer sva kupili 4 karte za Estonijo, katero bomo obiskale to soboto. Pot do pristanišča ni bila enostavna in kot vedno sva se izgubili in se eno uro vozili s tramvajem v napačno smer. Ker sva imeli vsega že polno glavo, sva stopili do voznika tramvaja in ga prosili za pomoč. Ta nama je prijazno pomagal in z njegovo pomočjo sva uspešno prišli do željene destinacije. 

Utrujene in že malo sitne, sva ponovno sedli na tramvaj in se odpeljali do centra in nato proti domu. V topli kuhinji, sva si nato skuhali večerjo in jo z užitkom pojedli.

VETERINARSKA FAKULTETA

Pozno v jutro sva se odpravili na delo. Zjutraj kot po navadi ni bilo ne duh ne sluha o nikomer, nato pa so se študentje začeli zbirati za sledečo se vizito pacientov. Razumeli nisva ničesar, saj so govorili v svojem posebnem ugrofinskem jeziku. Najin najljubši španski veterinar je namreč izginil neznano kam in sva ostali brez osebnega prevajalnika. Zato sva se kar sami povabili na naslednje preglede konj. Prvi pacient je bil konj, ki je prišel na rentgensko slikanje pljuč, izvidi pa so bili kar dobri. Nato je prišel na rentgenski pregled še drugi konj ampak nisva sodelovali, saj je na hodniku na očesni poseg že čakal najin najlepši konjski pacient, zato sva šli do njega. Zaupali so ga nama, da so se lahko pripravili na poseg, skupaj smo ga spravili v sobo, ki je obložena z gumo in ga sediranega polegli na tla. Od tam so ga naprej prenesli v operacijsko sobo. Na sam poseg nama niso dovolili, saj so rekli, da je glavna veterinarka zelo živčna, saj je poseg tvegan ter miniaturen, konj pa je zelo velik in drag. Prijazno sva sprejeli zavrnitev in odšle naprej po hlevu, iskajoči za delom. Ravno nama je prišla nasproti veterinarska tehnica in naju prosila, če bi šle na pašnik po konja, ki sta doma na fakulteti in se študenti učijo na njima. Vesna je imela porednega Kessota, ki jo je kar dobro pogrizel. Urša pa je imela prijaznega Villeta, ki ji ni delal težav. Villeta je Urša nastanila v boks, Kesso pa je šel h kovaču (ženski kovač), saj je imel kopita že zelo zrabljena, kar ni preveč dobro, zato so mu nadeli podkve. Na kliniko je prišla tudi kobila, ki je imela en dan staro poškodbo desne sprednje noge. Tik na bicljem si je med begom poškodovala tetivo, imela je tudi počeno kost. Sicer ni izgledalo smrtno slabo, konj je še hodil. Naredili so mu ultrazvok, da so videli škodo na tkivu. Vse so očistili in rano povili ter ga dali v boks. Ko sva prišli z obilnega kosila, sva zagledali istega konja pred veliko sobo. Vprašali sva, kaj bodo z njo. Odgovorili so nama, da gre na evtanazijo, saj lastniki nimajo dovolj financ za zdravljenje, prognoza je slaba, konj pa je športnik (skakanje) in z njim ne bodo mogli več tekmovati. Takoj so se odločili za evtanazijo. Odločili sva se, da jo bova gledali. Kobilo so dali v sobo, bila je že pod pomirjevali, nato pa so ji skozi kanilo dali še sedativ. Zaprli smo sobo in čez nekaj časa samo slišali glasen pok. Kobila je nezavestna padla na tla in takrat so ji vbrizgali še sredstvo za evtanazijo. Zanimivo je, da imajo konji tako močno srce, da jim bije še maksimalno 15 min po prenehanju dihanja. Nato smo jo premestili v hladilnico, kjer je pričakala lastnike, ki so se odločili, da jo bodo doma pokopali. Tako se je najin delovni dan končal precej turobno, tako kot je bilo vreme. Šle sva na avtobus, ki se je na poti do doma pokvaril, zato sva šli na naslednjega, ki naju je peljal neznano v mesto, zato sva izgubljeni tavali gor in dol. Čez nekaj časa pa sva se kar dobro orientirali in našli znane stavbe, ki so naju pospremile do doma.