03.23.2018
21:23
19. DAN
No, pa je prišel naš zadnji dan pred odhodom nazaj domov. Med tednom smo se odločile, da zadnjo soboto izkoristimo kakor se da najbolje. Na predlog naše profesorice smo skovale izlet v Estonijo in njen prelep Talin. Kot vsak seveda pričakuje in želi je, da bi izlet potekal kot po maslu. In tako smo želele tudi me in si skrbno in natančno organizirale odhode, budilke, karte, denar, vglavnem vse, kar je za potovanje pomembno. V petek zvečer si Irma nastavi budilko, ki nas bi danes ob pol petih zjutraj zbudila. Če dan nebi potekal tako kakor je danes, to potovanje nebi bilo tako zanimivo in polno smeha. Tako zjutraj, kakor pripravljeno, budilka zazvoni točno ob pol petih. Irma se zbudi in ugasne budilko in se leže nazaj in še malo zadrema. Zraven Irme spi Urška, ki je od tednov prakse navajena, da Irma vstane deset minut prej. V stanovanju ni bilo slišati, da bi se kdo pripravljal za kamorkoli in Urška pogleda na svojo desno in vidi Irmo, kako lepo trdno spi.
Urška(hitro pograbi telefon, pogleda na uro in zakliče): Babe, ura je pol sedmih!
Irma(vsa ¨zalimana¨ se dvigne iz postelje): Ja in?
Urška: Ja, mi moramo biti na pristanišču čez petnajst minut!?
Urša in Vesna(glas se sliši od spodaj): F**!
Vse štiri se hitro dvignemo iz postelj in začnemo tekati po stanovanju. Ena na stranišču, druga v kuhinji, tretja v spodnjicah na hodniku in četrta bog ve kje v stanovanju. Popolna zmeda in hitrost na njenem vrhuncu. V petnajstih minutah zapustimo stanovanje in odhitimo proti tramvaju, katerega postaja je bila na našo srečo v sosednji ulici. S hitrimi koraki smo stopale proti progi in le upale, da bo naš prevoz prišel kmalu.
Urša(steče na postajo in pogleda spored): Nič minut. Ravno je speljal.
Vse razočarane, da smo zamudile, stojimo na postaji in ugotavljamo kaj storiti. Nakar izza ovinka pripelje tram s srečno številko sedem. Vse se dobro zasmejemo in nasmeh na obrazih je bil neopisljiv. Vse polne adrenalina, razen Vesne, ki je spala med hojo, hvalimo k sreči, ki se nam je nasmehnila. Ni še bilo konec, saj smo morale urediti še vozovnice za Vesno in Uršo. Po dvajsetih minutah vožnje, z urnim kazalcem četrt čez sedem, kot strela odhitimo na terminal dve. Vprašamo ali je še mogoče dobiti vozovnice za trajekt v Talin. Kakor za tramvaj smo tudi tu prišle za las. Zadnje od mnogih, se vkrcamo na trajekt, za nami dvignejo vrata ladje in odrinili smo proti Estoniji. V smehu se povzpnemo po stopnicah in kramljamo o dogodivščinah že na vse zgodaj zjutraj. Sedle smo v lokal in se dogovorile kako in kaj bomo počele te dve uri do Talina.
Urša zagrize v svoj tovst, Vesna obema kupi kavo in za zraven si privoščita še sladke piškote. Irma in Urška pa kot vedno lačne, odideta hrani na proti. Ustavita se v BurgerKingu, ki jima ni bil najljubši, vendar, saj veste kaj pravijo : ¨Če si lačen je vse dobro!¨.
Po tako imenovanem zajtrku Urška in Irma raziskujeta kotičke ogromne ladje in najdeta palubo. Hitro pokličeta Uršo in Vesno, ter ju povabita ven, da bi naredile nekaj skupnih fotografij. Domišljije, zabave in smeha ni nikoli preveč, zato smo se malo pošalile in tam zapolnile polovico prostora na kartici fotoaparata.
Kot bi mignil se nam je obala Estonije približala in bil je čas za izkrcanje.
Z množico ljudi se pomaknemo proti izhodnim vratom in stopimo na kopno. Veter v laseh nas ponese v bližnji nakupovalni center, kjer smo na klopci s pomočjo karte in googla poiskale lokacije znamenitosti.
Po načrtu se odpravimo prvi destinaciji na proti. Na poti do cerkve, smo videle še mnogo drugih, saj jih je tam kar veliko in tako smo si spotoma ogledale še te. Na žalost vstop ni bil možen, saj so bila vrata zaprta.
Med hojo do mestnega centra nas je zaneslo v mnogo trgovin s spominki. Po lepih ulicah prelepega mesta smo se tu in tam vstavile in naredile še kakšno fotografijo.
Malo smo skrenile s poti, po drugi strani pa smo videle zanimivo obzidje in katedralo.Katedralo Alexandra Nevskyega smo lahko slikale le od zunaj, saj notri ni bilo dovoljeno.
Po ogledu veličastne zgradbe smo stopile še na obzidje, ki je bilo poleg katedrale. Urša je, kakor lahko vidite na sliki, postala eno s kipom.
Blizu nas je nekje v centru najstarejša še vedno delujoča lekarna v Evropi, katero smo s pomočjo domačinov tudi našle. Stopile smo vanjo in si prebrale in pogledale tudi film o njeni zgodovini.
Po poti sta Urška in Irma pojedli sendviče, katere je Irmi celo uspelo pripraviti v kaosu na vse zgodaj zjutraj(food is life), Vesna si je vsa tečna z dušo in srcem želela pico, Urša po drugi strani pa je zagreta iskala volnene nogavice z jeleni.
Ko smo vse dobile kar smo želele, razen sestradane Vesne, smo se napotile proti Kadriorg parku.
Prijazna domačinka nam je pomagala z iskanjem postaje tramvaja 1 in že smo se po tirnicah odpeljale proti parku. Skozi park, s polno drevesi, kipi in majhnimi hiškami, nas je pot popeljala do poletne rezidence ruskih carjev, Japonskega vrta in predsedniške palače. Urša nam je brez obotavljanja kratko in jedrnato povedala, da bi ona tu živela s svojim kardelom Borzojev.
Prostora na kartici in baterije fotoaparata je že počasi zmanjkovalo, kakor pa tudi časa do odhoda trajekta nazaj v Helsinke. Želele smo si ogledati še eno jezero, vendar nam je dež prekrižal pot.
Zato smo se odpravile nazaj proti nakupovalnem centru, v kateremu smo bile na samem začetku. Usedle smo se v majhen lokal in si že rahlo utrujene privoščile toplo kavo in okusne vaflje.
Ravno dovolj časa je še ostalo za spominke in hiter ogled po tamkajšnjih trgovinah. Deset minut pred vkrcanjem, smo se v temi odpravile proti trajektu. Na krovu smo naredile še ogled še večje ladje kakor prej in si našle mesto za počitek. Vsaka s svojimi slušalkami v ušesih, na stolih in na polici ob oknu smo zaspale do prihoda nazaj na Finsko.
Še malo šale in smeha potem pa zopet ista zgodba. Izkrcanje in odhod domov s tramvajem, sta nam vzela še petinštirideset minut, do našega stanovanja. Urša in Vesna sta se z dvigalom odpeljali v tretje nadstropje, Irma in Urška pa sta še z zadnjimi zalogami energije po stopnicah tekmovali z babama v dvigalu, kdo hitreje pride do vrat. Ko je Urša pripravila ključ, da bi odklenila stanovanjska vrata, so bila ta odprta. Takoj smo pomislile na vlom. V strahu si nobena ni upala vstopiti in seveda, zakaj nebi šla Urška prva. Z rokami je naredila obliko pištole in skočila čez prag in zaklicala POLICIJA! Počasi je stopala naprej in preverjala sobe, za njo pa so počasi kobecljale tri prestrašene riti. Urška je zgrabila priložnost in jih prestrašila, da je nekdo v sobi. Spet z nasmehom na obrazu se počasi odpravimo pospravljati stvari in pakirati kovčke. Vse so pridno pospravljale, jaz Urška, pa sem za vse skupaj napisala blog. Pridne čistačice in pisateljica trenutno opravljamo še zadnje stvari pred odhodom nazaj proti našemu preljubemu domu.
O praksi smo več pisale že sproti v dnevnih blogih a na kratko mislim, da smo se naučile veliko novega in pridobile kar nekaj dobrih izkušenj. Kljub temu, da nas je profesorica na žalost zapustila že po prvem tednu, smo se znašle kar vredu. S pomočjo sodobne tehnologije dan danes ni več toliko težav, drugače pa so nam rade volje pomagali prijazni domačini. Po eni strani, bi želele ostati še malo dlje, da bi lahko videle še več čudes prelepe Finske in mogoče preživele še dan več v Talinu, po drugi strani pa je tri tedne kar dolgo časa zdoma. Vsaka ima že kar nekaj domotožja in pa želje po tem, da spet vidimo naše bližnje in seveda domače živali. Zahvale vsem, ki so nam to nepozabno izkušnjo izobraževanja v tujini in raziskovanje po širnem svetu, omogočili. No, počasi bom zaključila, saj moramo čez dobre tri ure že oditi proti letališču.
Lahkonoč in lep pozdrav, vaše finke:)
Urša, Vesna, Irma in Urška
Urša zagrize v svoj tovst, Vesna obema kupi kavo in za zraven si privoščita še sladke piškote. Irma in Urška pa kot vedno lačne, odideta hrani na proti. Ustavita se v BurgerKingu, ki jima ni bil najljubši, vendar, saj veste kaj pravijo : ¨Če si lačen je vse dobro!¨.
Po tako imenovanem zajtrku Urška in Irma raziskujeta kotičke ogromne ladje in najdeta palubo. Hitro pokličeta Uršo in Vesno, ter ju povabita ven, da bi naredile nekaj skupnih fotografij. Domišljije, zabave in smeha ni nikoli preveč, zato smo se malo pošalile in tam zapolnile polovico prostora na kartici fotoaparata.
Kot bi mignil se nam je obala Estonije približala in bil je čas za izkrcanje.
Po načrtu se odpravimo prvi destinaciji na proti. Na poti do cerkve, smo videle še mnogo drugih, saj jih je tam kar veliko in tako smo si spotoma ogledale še te. Na žalost vstop ni bil možen, saj so bila vrata zaprta.
Med hojo do mestnega centra nas je zaneslo v mnogo trgovin s spominki. Po lepih ulicah prelepega mesta smo se tu in tam vstavile in naredile še kakšno fotografijo.
Po ogledu veličastne zgradbe smo stopile še na obzidje, ki je bilo poleg katedrale. Urša je, kakor lahko vidite na sliki, postala eno s kipom.
Po poti sta Urška in Irma pojedli sendviče, katere je Irmi celo uspelo pripraviti v kaosu na vse zgodaj zjutraj(food is life), Vesna si je vsa tečna z dušo in srcem želela pico, Urša po drugi strani pa je zagreta iskala volnene nogavice z jeleni.
Še malo šale in smeha potem pa zopet ista zgodba. Izkrcanje in odhod domov s tramvajem, sta nam vzela še petinštirideset minut, do našega stanovanja. Urša in Vesna sta se z dvigalom odpeljali v tretje nadstropje, Irma in Urška pa sta še z zadnjimi zalogami energije po stopnicah tekmovali z babama v dvigalu, kdo hitreje pride do vrat. Ko je Urša pripravila ključ, da bi odklenila stanovanjska vrata, so bila ta odprta. Takoj smo pomislile na vlom. V strahu si nobena ni upala vstopiti in seveda, zakaj nebi šla Urška prva. Z rokami je naredila obliko pištole in skočila čez prag in zaklicala POLICIJA! Počasi je stopala naprej in preverjala sobe, za njo pa so počasi kobecljale tri prestrašene riti. Urška je zgrabila priložnost in jih prestrašila, da je nekdo v sobi. Spet z nasmehom na obrazu se počasi odpravimo pospravljati stvari in pakirati kovčke. Vse so pridno pospravljale, jaz Urška, pa sem za vse skupaj napisala blog. Pridne čistačice in pisateljica trenutno opravljamo še zadnje stvari pred odhodom nazaj proti našemu preljubemu domu.
O praksi smo več pisale že sproti v dnevnih blogih a na kratko mislim, da smo se naučile veliko novega in pridobile kar nekaj dobrih izkušenj. Kljub temu, da nas je profesorica na žalost zapustila že po prvem tednu, smo se znašle kar vredu. S pomočjo sodobne tehnologije dan danes ni več toliko težav, drugače pa so nam rade volje pomagali prijazni domačini. Po eni strani, bi želele ostati še malo dlje, da bi lahko videle še več čudes prelepe Finske in mogoče preživele še dan več v Talinu, po drugi strani pa je tri tedne kar dolgo časa zdoma. Vsaka ima že kar nekaj domotožja in pa želje po tem, da spet vidimo naše bližnje in seveda domače živali. Zahvale vsem, ki so nam to nepozabno izkušnjo izobraževanja v tujini in raziskovanje po širnem svetu, omogočili. No, počasi bom zaključila, saj moramo čez dobre tri ure že oditi proti letališču.
Lahkonoč in lep pozdrav, vaše finke:)
Urša, Vesna, Irma in Urška
