29.10.2018
15:34

15. DAN

NEVROLOŠKA AMBULANTA AISTI

Še zadnji teden na Finskem se je pričel in tako tudi zadnji teden prakse. Z zaspanim ponedeljkom sva odšli na prakso in sicer že ob osmih zjutraj. Skoraj da ne, sva zaspali a vseeno lepo počasi odšli do ambulante. Danes je bilo kar nekaj pacientov in je čas mineval hitro. Na operacijski mizi je že čakal na operacijo maine coon, ki je imel zdrobljeno glavico stegnenice. Operacija je tekla gladko in hitro, tako da je muci po počitku lahko odšel domov. 

Naslednji je bil boxer. Zelo srbeča ušesa so pokazala veliko umazanije katero je veterinarka Jelena očistila iz sluhovodov. 

Veliko smo imeli mačjih pacientov in ena od mnogih operacij, pri kateri sva bili, je bila kastracija kriptorhita in odstranitev fiksacijskih žičk iz kolen. 

 

Velikokrat ni vse tako lepo kakor bi želeli in tudi danes je bil z nami v ambulanti buldog Hugo. Odpeljali smo ga na rentgensko slikanje, katerega sem tudi sama opravljala(Urška), medtem ko je Irma v sosednji ambulanti pazila na agresivnega psa, da ni skočil z mize. Buldogi imajo ogromno težav in Hugo je imel prav vse. Komaj sedem mesecev star ima težave s kolki, dihanjem, na sliki lahko vidi nepravilna lega kolčne glavice, veliko maščobe in pa tudi rast repne kosti na noter.

Na nevrološki strani klinike smo kot vsak dan imeli slikanje na Mri-ju. Mačke, ki smo jih kasneje operirali, mastifa, mešančka in še par drugih. Med slikanjem in pripravo pacientov smo skozi okno videli naš pravi sneg.

Ko sva odstranili kanilo psu, katerega je Irma pazila sva ob treh odšli proti domu. V centru sva zamenjali še obleke, ki jih je Urška včeraj kupila, se vstavili še v Lidlu in v zasneženem popoldnevu odkorakali do stanovanja. Trenutno piševa ta blog, spodaj pod najino posteljo lepo spi Vesna, Urša je odšla v trgovino, ko končava pa se bova odpravile skuhati kosilo. Mogoče kasneje pogledava tudi kakšen film ali pa si celo(če nama uspe) prebereva kaj snovi. 

VETERINARSKA FAKULTETA

Na kliniki za velike živali ni bilo danes nič pestro. Edini novi pacient je bil konj, ki je imel težave z desnim očesom. Oko je imel priprto, kot bi bilo zelo občutljivo, na nadalnjem pregledu pa nisem bila prisotna, saj sem bila z že drugimi pacienti. Najprej smo kot vedno zjutraj opravili vizito vseh konj, ki pa je bila zelo kratka, saj se je veterinarju že mudilo na poseg odstranitve tumorja.

Z ostalimi veterinarkami sem odšla in se razporedila, kje bi delala. Šla sem na rentgensko slikanje z žrebičkom, ki je imel prejšnji teden artroskopijo komolca na desni strani. Morala sem si nadeti zaščitno pregrinjalo ter zaščito za ščitnico na vrat. Nato sem držala žrebička in ga obračala, kot je zahtevala veterinarka, ki je opravljala rtg. Nato sem s tem žrebičkom odšla v prostor s stojnicami, kjer sem ga držala, da so mu očistili rano, iz sklepa odvzeli vzorec tekočine ter vse skupaj sterilno povili. Glede na to, da je žrebička zelo bolelo in je imel vročino, pa je bil zelo igriv in nagajiv. Po tem sem ga pospremila do boksa, kjer ga je že nestrpno čakala mama. Dala sem ga v boks, mu nadela pleten nagobčnik, mu snela oglavko in ga pustila počivati.

Nato sem študentki pomagala pri povijanju noge oziroma kopita kobili, ki je bila zelo nemirna. Stala sem ob njej ter jo držala in tolažila hkrati, da se je umirila. Tako ji je lahko študentka povila nogo dokaj hitro in varno. Kobila je imela že kanilo v vratu. Po tem mi je študentka naročila, da jo naj peljem v njen boks, mi povedala številko boksa, da sem jo pravilno namestila. Dali sva ji še nekaj hrane (mrve) in jo pustili.

Ker ni bilo nobene stranke več in ni bilo nič dela, sem lahko odšla domov prej, kar pa je zelo prijalo, saj je zunaj že snežilo. K sreči sem imela s sabo dežnik in avtobus je prišel zelo hitro, tako da nisem ravno zamrznila. Ker sem prišla domov prej, sem si naredila kosilo ter se učila matematiko J. Po tem sva šli obe dve z Uršo spat, saj naju je ta mraz zelo utrudil.

Danes mi je končno uspelo urediti vse dokumente, da se bom sploh lahko vrnila domov. Prejšnji teden sem namreč izgubila oziroma so mi ukradli denarnico. Tako sem morala iti na policijo, kjer so napisali zapisnik, s katerim sem nato odšla na Avstrijsko ambasado, saj je Slovenci nimamo. Vmes sem obiskala še dve »lost and found« trgovini a žal denarnice tam ni bilo. Na ambasadi so bili zelo prijazni ter mi hitro izdali urgentni potni list. Kljub finančni škodi, ki jo bom zaradi tega imela, gledam na stvar pozitivno, saj je bila to le še ena izkušnja več v življenju pa če tudi negativna. Zvečer se bom poizkušala malo učiti, saj me ob prihodu v Slovenijo čaka en kup testov. Bunda ki sem si jo včeraj kupila mi je danes prišla še kako prav saj je cel dan snežilo, pločniki pa postajajo nevarno zaledeneli.